V tej objavi na blogu bomo preučili situacije, v katerih se kažeta človeški altruizem in sebičnost, ter raziskali, kako se altruistično vedenje ohranja in prenaša skozi generacije.
Trenutek, ki določi, ali oseba ravna sebično ali altruistično, se vedno zgodi, ko nečesa primanjkuje. Ko se dve osebi soočita z omejenimi viri, se sprejme odločitev, ali bosta ravnali sebično ali altruistično. Če sta dve osebi končali z jedjo v restavraciji z žarom, kjer je na voljo neomejeno število jedi, in se soočita z ostanki hrane, se verjetno ne bosta znašli v situaciji, ko se bosta morali odločiti, ali se bosta zanjo prepirali ali jo delili. Vendar pa bo v situaciji, ko so viri omejeni, sebična oseba poskušala vire zahtevati zase. V tem primeru bo oseba, ki virov ne bo dobila, trpela zaradi dejanj tistega, ki jih je vzel. Večina situacij v našem življenju ni kot restavracija z žarom, kjer je na voljo neomejeno število jedi; bolj so podobne soočanju z omejenim virom, kot je 200 gramov svinjskega trebuha na žaru. Ko so viri omejeni, je očitno, katero vedenje je za posameznika najbolj ugodno. Sebično vedenje – dajanje prednosti lastnim interesom tudi na račun drugih – je lahko ugodnejše za preživetje. Če pa se ozremo okoli sebe, vidimo, da ljudje ne delujejo vedno zgolj v lastnem interesu. Z vidika preživetja nekateri ljudje kažejo altruistično vedenje do te mere, da je uganka, zakaj se tako odločajo. Primeri vključujejo lastnika malega podjetja, ki žrtvuje svojo plačo, da bi zagotovil plačilo svojih zaposlenih, ali ljudi, ki tekmujejo tako, da se držijo poštenih pravil, čeprav bi lahko z zavajanjem drugih dosegli večji dobiček. Zakaj se to altruistično vedenje ohranja do danes? Jasno je, da je takšno vedenje kratkoročno neugodno za preživetje in vključuje tveganje izgube ob srečanju s sebičnimi posamezniki. Bi torej lahko bilo, da so ljudje, ki danes delujejo altruistično, potomci altruističnih skupin? Čeprav altruistični posamezniki lahko utrpijo izgube, bi lahko bile altruistične skupine dejansko bolj odporne glede preživetja?
V vsakdanjem življenju se situacije, v katerih se izidi razlikujejo glede na to, ali drugi delujejo sebično ali altruistično v kontekstu omejenih virov, pojavljajo večkrat na dan. Primeri so zelo raznoliki, od oglaševalske konkurence med podjetji do sporov glede uporabe vadbenih sob med univerzitetnimi klubi in dodelitve sedežev v knjižnici. Dilema zapornika je reprezentativen model, ki posplošuje in pojasnjuje te situacije. V Dilemi zapornika lahko posameznik pridobi največjo korist z izdajo partnerja, ki deluje altruistično. Nasprotno pa, ker izdaja s strani partnerja povzroči največjo izgubo, so posamezniki v tej situaciji nagnjeni k sebičnemu delovanju. Ko sebična oseba sreča altruistično osebo, lahko le sebična oseba pridobi prednost, ki koristi njenemu preživetju. Ko pa se srečata dve altruistični osebi, lahko obe koristita. Kaj bi se torej zgodilo, če bi obstajala altruistična skupina? Ker si zaupajo in delujejo altruistično, manj članov znotraj skupine utrpi izgube zaradi izdaje ali se sooča s težavami pri preživetju; posledično se skupina lahko sčasoma ohrani. Poleg tega, tudi če ne dosežejo največje koristi, ki jo lahko dobijo z izdajo, lahko še vedno pridobijo stalne koristi, kar jim daje prednost pri preživetju. Takšne skupine verjetno vztrajajo skozi generacije, altruistično vedenje pa se lahko nadaljuje skozi ves ta proces. Ta razlaga – da se altruistični ljudje združujejo v skupine, ki so ugodne za preživetje, in da se je posledično altruistično vedenje ohranilo – je pravzaprav hipoteza o »združevanju ptic istega perja«.
