V tej objavi na blogu bom preučil prednosti in slabosti genetskega načrtovanja otrok, raziskal različne perspektive o tem vprašanju in razpravljal o njegovih posledicah, pri čemer se bom osredotočil na lastna stališča.

Perspektive genskega oblikovanja

Starši si vedno prizadevajo, da bi bili njihovi otroci bolj izjemni. Ne uspevajo le centri za inštrukcije akademskih predmetov, kot so matematika, naravoslovje in angleščina, temveč vse več staršev svoje otroke že od malih nog vpisuje tudi v umetniške in športne programe – kot so šport, umetnost in glasba. V zadnjem času, z naraščajočo uporabo družbenih medijev, vse več staršev skrbno oblikuje lase in oblačila svojih majhnih otrok ter deli njihove fotografije. Poleg teh različnih prizadevanj se poskuša tudi nekoliko drugačen pristop. Natančneje, gre za gensko spremenjene otroke, da bi jim že od rojstva podarili izjemne sposobnosti. Skratka, pojavlja se gibanje za »oblikovanje« otrok.
Oglejmo si knjigo Michaela Sandela na to temo. Sandel trdi, da se gensko inženirstvo otrok bistveno ne razlikuje od »evgenike« – prakse, ki se je v preteklosti izvajala, a je bila zaradi različnih težav ukinjena – in zato gensko inženirstvo ne bi smelo biti dovoljeno. Evgenika se nanaša na politike, ki se izvajajo z namenom izboljšanja genskega sklada človeške vrste, pri čemer se zatekajo celo k nehumanim metodam, kot je prisilna sterilizacija. Poleg tega Sandel primerja gensko izboljšanje z izboljšanjem otrokovih sposobnosti z izobraževanjem in usposabljanjem ter pojasnjuje, da medtem ko zagovorniki izboljšanja vidijo malo razlike med obema pristopoma, ju kritiki vidijo kot povsem različni vprašanji. Glede na preveč obremenjeno realnost današnjega izobraževanja se oba pristopa morda zdita nekoliko podobna. Vendar trdi, da obstoj takšnih podobnosti ne upravičuje genskega izboljšanja; temveč bi morali kritizirati same pretirane izobraževalne metode. Čeprav drži, da te težave obstajajo, menim, da je Sandel kritiziral gensko oblikovanje, ker se je osredotočil zgolj na primere preveč ekstremnih staršev, ne da bi dovolj upošteval potencialne koristi oblikovanja lastnih otrok. Imam nekoliko drugačno stališče od Sandelovega. Verjamem, da bi bile koristi večje od slabosti, če bi lahko manipulirali z otrokovimi geni.

Prednosti genskega oblikovanja

Prvič, obstaja pozitiven vidik, da lahko zdravimo ljudi z genetskimi boleznimi ali prirojenimi motnjami na genetski ravni, s čimer se zmanjšajo stiske v njihovem življenju. Poleg tega obstaja prednost, da lahko ljudem, ki bi se lahko pozneje v življenju soočili z velikimi težavami, pomagamo že vnaprej. Sandel tudi priznava, da je meja med terapijo in izboljšanjem zabrisana, hkrati pa trdi, da je terapijo mogoče spodbujati. Vendar ostaja nejasno, kako natančno bi potegnili to zabrisano mejo oziroma ali je tehnologijo, ko je enkrat napredna, mogoče resnično uporabljati izključno v terapevtske namene. Sandel v svoji knjigi trdi, da je treba, tudi če je meja med terapijo in izboljšanjem zabrisana, razlikovati med njima; vendar ne ponuja jasnega odgovora, kako določiti to merilo. Menim, da je praktično nemogoče jasno razlikovati med njima. V resnici se veliko ljudi sooča z velikimi težavami v življenju, tudi če njihova stanja medicinsko niso razvrščena kot "bolezni". Ni zaželeno, da bi zamižali na eno oko pred možnostjo, da bi jim pomagali.
Druga prednost je, da lahko odpre nove možnosti za otroke, ki so razočarani, ker zaradi razlik v prirojeni nadarjenosti ne morejo doseči svojih sanj. V preteklosti je bilo prepričanje, da je uspeh mogoče doseči zgolj s trudom, razširjeno; vendar pa različne študije dosledno poročajo, da ima prirojena nadarjenost pomembno vlogo pri dosežkih. Z drugimi besedami, čeprav je trud izjemno pomemben, so tudi posameznikove prirojene lastnosti dejavnik, ki ga ni mogoče zlahka prezreti. Z genskim inženiringom mu lahko, ko otrok odkrije, kaj želi početi, zagotovimo boljšo podlago za uresničevanje njegovih sanj.
Obstajajo tudi kritike, da bo konkurenca, če se genski inženiring uporabi za izboljšanje otrokovih prirojenih talentov na ta način, postala še intenzivnejša. Vendar menim, da temeljni razlog za nepotrebno konkurenco ni v tem, da so vsi izjemni, temveč v tem, da so izjemni posamezniki preveč osredotočeni na določena področja. Danes mnogi ljudje namesto razmišljanja o tem, kaj resnično želijo početi ali na katerem področju želijo biti prepoznani, izbirajo svoje karierne poti tako, da dajejo prednost zunanjim dejavnikom, kot sta družbeni status ali ekonomske nagrade.
Posledično talenti niso enakomerno porazdeljeni po različnih področjih in ljudje se običajno zgrinjajo le na nekaj specifičnih področij. Tega pojava ne bo mogoče enostavno rešiti, razen če se ne spremeni družbena klima, ki pretirano favorizira določena področja. Nasprotno, menim, da bi se ta pojav lahko omilil, če bi se ljudje, ki se prej zaradi omejitev svojih prirojenih talentov niso mogli podati na druga področja, lahko podali na nova področja.
Pred nekaj leti, ko je bila visoka stopnja samomorov na KAIST izpostavljena kot družbeni problem, je prišlo do polemike o tem, ali študenti na prestižnih univerzah – kjer se zbirajo izjemni študenti – dejansko živijo srečno življenje. Obstajajo tudi pomisleki, da bi »oblikovanje« otrok lahko to vprašanje razširilo onkraj le nekaj elitnih univerz na družbo kot celoto. Posledično kritiki trdijo, da bi omenjena korist »dajanja kril otrokovim sanjam« lahko dejansko uničila te sanje. Vendar visoka stopnja samomorov ni bila značilna le za KAIST, temveč je bila skupna težava več prestižnih univerz, zato si prizadevamo za postopno izboljšanje razmer z ukrepi, kot sta ozaveščanje študentov in širitev podpore duševnemu zdravju. Navsezadnje verjamem, da lahko posamezniki živijo srečno življenje tudi v okolju, kjer so vsi izjemno nadarjeni, če jih podpirajo njihove osebne vrednote in sistemi socialne podpore.

Kako naj se uporablja genski inženiring?

Znanost in tehnologija sami po sebi sta vedno vrednostno nevtralni. Vprašanje je v tem, kako ljudje uporabljajo to tehnologijo. Sandelova knjiga kritizira predvsem pretirano prisilne vzgojne sloge, kot so primeri, ko starši namerno iščejo diagnozo učne motnje ali dajejo zdravila za nemedicinske namene – tudi če njihov otrok nima ADHD – da bi izboljšali koncentracijo. Menim, da so ti primeri nagnjeni k pretirano ekstremnim primerom. Večina staršev se lahko poistoveti z željo, da bi imeli njihovi otroci nekoliko boljše talente in živeli nekoliko udobnejše življenje. Seveda priznavam, da obstaja težava s starši, ki pri tem pretirano nadzorujejo svoje otroke. Vendar ne verjamem, da bi morali brezpogojno gledati na samo tehnologijo – ki jo je mogoče uporabiti za druge dobre namene – v negativni luči preprosto zato, ker obstaja možnost, da bi nekateri ljudje z zmotnimi idejami tehnologijo genskega inženiringa uporabili na negativen način. Tudi če pogledamo trenutno stanje izobraževanja, dejstvo, da nekateri starši vztrajajo pri izobraževalnih metodah pod visokim pritiskom, ne pomeni, da so takšne metode družbeno sprejete kot pravilne. Nasprotno, vzpostavljajo se različni sistemi in predpisi za nenehno obravnavanje in reševanje teh vprašanj. Tudi gensko inženirsko načrtovanje se lahko začne na podlagi temeljnih načel in družbenih norm ter se razvija v smeri, ki rešuje težave in prinaša izboljšave. Pojav ekstremnih primerov ni toliko problem same tehnologije, temveč je problem, ki se mu je v človeški družbi praktično nemogoče izogniti, in vsi člani družbe morajo sodelovati pri iskanju rešitev.
Zagotovo obstaja možnost, da bi genetsko načrtovanje otrok lahko privedlo do negativnih izidov, če bi ga izvajali nekateri preveč vneti starši. Vendar pričakujem, da bo pozitiven učinek – pomoč otrokom pri uresničevanju njihovih sanj – odtehtal vse negativne posledice. V družbi, kjer veliko ljudi živi skupaj, se je nemogoče popolnoma izogniti konkurenci. Pomembna je izbira – tako posameznikov kot družbe –, ali bomo to tekmovanje sprejeli na zdrav način in ustrezno uporabili genetske izboljšave ali pa bomo postali preveč obsedeni s tekmovanjem in ga uporabili na negativen način. Tudi izobraževanje se včasih uporablja kot sredstvo za zadovoljevanje nepotrebnih ambicij, po drugi strani pa igra pozitivno vlogo pri izboljševanju sposobnosti učencev. Praksa staršev, ki svoje otroke gensko spreminjajo, se od tega ne razlikuje veliko. Čeprav je za nekatere negativne primere morda potrebna ustrezna regulacija, menim, da moramo poleg tehnologije oceniti tudi pozitivne možnosti, namesto da nanjo gledamo zgolj v negativni luči.